Pred kakšnimi petimi leti se mi je to prvič zgodilo. Bila sem v manjši finančni krizi. Nakupovala sem v predpraznični mrzlici, trgovine so bile polne. Prišla sem na blagajno s polnim vozičkom prehranskih artiklov in pos terminal je zapiskal, saj na računu ni bilo dovolj denarja. Seveda so se vse oči obrnile vame, pri tako veliki gneči se je vsem mudilo, jaz pa sem zadrževala vrsto. Mlada mamica za mano je očitno zavila z očmi. Blagajničarka je poskusila še enkrat, vendar se pos ni vdal. Če denarja ni, ga pač ni. Postala sem rdeča kot kuhan rak, bilo mi je res nerodno. Ko smo ljudje v finančni krizi, bi to radi skrili, ne pa bili tako izpostavljeni.

Pustila sem vse v trgovini in se odpravila do avta. Na telefonu sem preverila koliko denarja imam še na računu in se odpravila v drugo trgovino. Nakupila sem samo najnujnejše, vendar sem na blagajni vseeno z tesnobo v srcu kartico približala pos terminalu, saj sem se bala novega ponižanja. Pos je bil tokrat bolj milosten do mene in me spustil skozi.

Od takrat imam manjšo fobijo do pos terminala in njegovih zvokov, doma vedno preverim koliko denarja imam in kaj si lahko privoščim. Navadila sem se tudi, da imam za vsak slučaj v skritem žepu v denarnici vedno sto eurov,  Zadnjič sem v naglici nakupovala in na blagajni se je pos oglasil negativno. Kar streslo me je, hitro sem pogledala naokoli, kdo vse me gleda. Gospa na blagajni je opazila mojo stisko in na glas rekla, da imam verjetno razmagneteno kartico in naj se oglasim na svoji banki. 

Hvaležna sem jo prosila naj poskusi še enkrat in drugič je delovalo. Zanimivo, kako nam lahko tako nedolžen pripetljaj, kot je ko ti zapiska pos v polni trgovini, povzroči takšno travmo. Iz izkušnje sem se naučila tudi to, da sama ne obsojam drugih, ko se jim pripeti kaj takšnega.…