Bila sem še zelo mlada, ko mi je mami sporočila, da bo morala na kemoterapijo, da bo rak na dojki odstranjen iz njenega telesa. Spomnim se tistih dveh let, ki jih kar ni bilo konec. Kemoterapije, izpadanje las, hujšanje in vse, kar sledi kemoterapiji. Mislim, da je bilo najhujše to, ko je začela izgubljati spomin in se marsičesa ni več spomnila.
Vendar na srečo je tudi to obdobje minilo in samo minilo, bilo je uspešno zaključeno. Mami je uspešno prestala kemoterapijo, rak je počasi odšel iz telesa in njeno telo se je začelo zdraviti. Pot vsekakor ni bila kratka in hitra, ampak je bila pot, ki je šla navzgor. Zagotovo lahko rečem, da je moja mami ena izmed močnejših oseb, ki jih poznam v svojem življenju in še dobro, da je tako. Težko si predstavljam, da bi tako zgodaj ostala brez nje. Me je pa vsekakor bolezen rak naučila marsikaj. Predvsem pa, da nič ni samoumevno in da se hitro lahko zgodijo spremembe, ki za seboj potegnejo marsikaj, in nič, ne moreš za to. Morda zato še danes bolje spoštujem vse v svojem življenju, ker nikoli ne vem, koliko časa bo še tam.
Predvsem pa sem se naučila, da je stres največji sovražnik zdravja. Ne le fizičnega, ampak tudi mentalnega. Večino ljudi, ki jih je obiskal rak s svojo nevšečnostjo, so bili tisti, ki so bili konstantno pod stresom in niso reševali tega. Seveda so tudi drugi dejavniki, zaradi katerih nastane rak, ampak očitno je stres daleč najbolj pogosti. Tudi pri moji mami je bilo tako in zato sedaj resno skrbi, da nima več stresa v svojem življenju, ali pa ne reagira več s pretiranimi čustvi na stresne situacije.
Danes je že več kot deset let, od kar se moji mami rak na dojki uspešno pozdravil in po pregledih tudi tako ostaja.