Pride čas v življenju, ko moraš narediti korak naprej, nekateri ga zmorejo, nekateri pa ne. Korak so lahko tudi nepremičnine staršev, ki jih več ne potrebujete. Kaj narediti z njimi? In ko vam srce ne dovoli, da bi jih prodali, pa čeprav bi vedeli, da bi lahko potem lepo naprej živeli in vam ne bi bilo potrebno gledati na vsak euro.

Ljudje smo si različni, za nekatere nepremičnine niso nič, tudi sami so se pripravljeni večkrat seliti, ker se na prostor ne navežejo. Nekateri pa skladiščijo vse kar imajo in imajo polno podstrešje neuporabnih svari, pa tudi, če vedo, da jih ne bodo uporabljali.

Sama sem prišla v dilemo, ko sem podedovala nepremičnine svojih staršev. Ljudje, ki so poznali situacijo so mi svetovali naj vse skupaj prodam in tako poskrbim zase in za svojo družino. Jaz pa  svojega doma nisem mogla niti pogledati nekaj časa, kaj šele vstopiti v njo in na koncu tudi prodati. Ko se je nekdo pogovarjal, da bi prodali, nisem mogla niti poslušati, preveč slabe vesti bi imela, če bi prodala staršev dom, saj sem vedela koliko truda so vložili v to. Po nekaj letih, ko sem enostavno videla, da nepremičnine res ne potrebujem, da enostavno propada, sem morala najti mir v sebi in se sama z seboj pogovoriti.

 To je bil moj najtežji dan v življenju, ko sem poklicala agencijo za nepremičnine in dala oglas, da hišo prodajam. Tisti dan nisem želela z nikomer govoriti, morala sem predelati in se zavedati, da sta bila pomembna onadva in da nepremičnine niso več isto, ko staršev več ni, oni so res v njih živeli in to je bilo vse. Priznam, da je čas zacelil rane, ko ni bilo niti staršev in nepremičnine več, ker sem jo prodala. Danes se zato še samo bolj zavedam kvalitete življenja in ga na polno živim.…