Že ko sem bil majhen sem si vedno želel s čolnom na morje. Moj dedek je imel čoln in večkrat me je vzel s seboj. Z njim mi je bilo najlepše. Vse vikende sem preživel pri njem. Ko sva šla s čolnom na morje, me je naučil voziti čoln in dodal, da bom izpit za čoln lahko šel delat, ko bom velik. Teh besede sem si zelo zapomnil. Vse kar mi je on povedal, sem si zapolnil. 

Bil je človek, ki se nikoli ni grdo obnašal, ali na koga zadiral. V življenju je prestal veliko, vedel je, kaj je težko življenje in zato je cenil lepo življenje, ki ga je lahko živel. On je naredil izpit za čoln, ko je bil zelo mlad. Takrat so bili drugi časi. Tako sva preživljala veliko časa skupaj, ker sem tako tudi jaz želel. Imel je več vnukov, samo tako nobeden ni bil povezan z njim kot sem bil jaz. Imel me je neizmerno rad, vse bi mi dal. Ko se je moral posloviti, mi je bilo najtežje. Izgubil sem osebo, ki sem jo imel najraje. Moja stara mama je takrat čoln prodala, ker ni vedela, da ga je on hotel podariti meni. Tudi to me je prizadelo, vendar kot otrok ne moreš nič. Nosil sem to željo v sebi, da naredim izpit za čoln dokler nisem odrastel. Vse bi dal, da bi imel tisti njegov čoln. 

Kupil sem si nov čoln in spet sem lahko šel na morje. Kar nekaj let je minilo, da sem spet plul po morju, ker sem bil takrat še premajhen za izpit za čoln, potem sem si moral čoln kupiti in leta so tekla. 

Sedaj, ko plujem po morju in imam izpit za čoln, se spominjam njega, spominjam se, kaj me je učil, kaj mi je pokazal, kajti tega znanja mi nihče ne more vzeti, ki mi ga je dal on.…