Nazadnje, ko sem bila v studiu se je producentu izpraznil akumulator, ker je pozabil luči, prižgane na avtomobilu. Še dobro, da sva to ugotovila, preden je bil čas, da me pelje na avtobusno postajo, ker bi drugače zamudila avtobus.
Običajno ima kavo v studiu, ampak mu jo je zmanjkalo, zato je najprej mene poslal v sosednjo kavarno po kavo. Ker je bila nedelja, je bila zaprta, naslednja je bila pa petnajst minut peš od studia. Odločil se je, da bo šel z avtom in takrat je ugotovil, da ima prazen akumulator, in ne more nikamor z avtomobilom. Ker je bil vseeno zelo trmast, se je odločil, da bo še s skirojem do kavarne v centru in obema pripeljal kavo.
Ne vem, kako mu je uspelo pripeljati kavo nazaj s skirojem, ker sem rekla, da mi je ni treba prinesti, saj sem bila prepričana, da mu to ne bo uspelo, ampak nekako mu je to vseeno uspelo. Jaz si ne bi upala na skiro s kavo v roki, ker vem, da bi se po vsej verjetnosti polila z njo in to po možnosti še s celo.
Še dobro, da nama je obema zadišala kava in je tako ugotovil, da je na avtomobilu prazen akumulator, saj sem tako vedela, da moram do avtobusne postaje peš in moram dobrih petnajst minut prej iz studia in ne samo pet minut. Če bi ta avtobus zamudila, bi pa morala sama čakati nekje v Izoli dobro uro do naslednjega avtobusa. Po eni strani je bila to sreča v nesreči. Ko sem bila na avtobusu, sem bila komaj na pol poti, ko se prejela sporočilo, da je akumulator, že urejen in se že vozi naokoli. Zelo blizu ima enega prijatelja, ki mu je prišel pomagat, da se je akumulator, ponovno napolnil in njegov avto je bil ponovno pripravljen na vožnjo.